Človek se ukvarja z borilnimi veščinami že od začetka svojega obstoja. Razvil je različna orožja za obrambo pred plenilci, nato je za primer izgube orožja, razvil še borbo brez orožja. Te veščine so se še posebej preučili na bližnjem vzhodu. Od tam izvirajo ninjitsu, jujitsu, karate, judo, aikido…Nastanek ju-jitsa ni natančno določen, razmah pa je zaslediti v dobi samurajev (17. stol.), ko jim je cesar prepovedal nošenje orožja. Podobno veščino, z drugačnim imenom (taijutsu), pa so še pred tem negovale ninje.

Ju-jitsu (ju-jutsu,jiu-jitsu...) je najbolj raznovrstna borilna veščina in obstaja mnogo stilov te veščine kot tudi imen. Sestavljen je iz vzvodov, metov, udarcev, padcev, obramb pred orožji, proučuje vitalne točke…Starodavni japonski mojstri so tehnike v svojih šolah vadili za zaprtimi vrati, kar se nekako kaže tudi danes, saj se vsebine v klubih med seboj razlikujejo. Nekateri klubi (šole) trenirajo z orožjem, drugi imajo poudarek na talni borbi… Šele v novejši zgodovini so se klubi, predvsem v Evropi, združili in poenotili tehnike ju-jitsa. Tako se je izoblikoval današnji športni ju-jitsu. Danes je tudi večina klubov po Sloveniji združena v Ju-jitsu zvezo Slovenije (JJZS), kjer tekmovalci tekmujejo po istih pravilih, pasove polagajo po istih programih, vendar pa imajo mojstri pravico do izbire, kaj bodo naučili svoje učence.

V Evropo je ju-jitsu prinesel Erich Rahn, ki se ga je naučil od japonskega mojstra in v Nemčiji začetku 20. stoletja ustanovil prvo šolo. Šele leta 1977 so ustanovili evropsko ju-jitsu zvezo, svetovno pa deset let kasneje.

S samoobrambo oziroma ju-jitsom so se na slovenskem prostoru najprej začeli ukvarjati policisti, mnogo kasneje pa se je razširil še med ostalo javnost. JJZS je bila tako ustanovljena 7.12.1994. Med njenimi ustanovitelji pa je bila tudi ŠD Ninja.

Ninjitsu nima določene točke izvora oziroma nastanka, svoje korenine pa je utrdil na japonskem. Ninje so bili vohuni, skriti agenti in morilci. Delali so po naročilo, za denar. Svoje akcije so opravljali v skrivnosti. Njihove naloge so bile tako zahtevne, da jih nobeden drugi ni hotel oziroma zmogel narediti. Živeli so v klanih, na oddaljenih, neprehodnih območjih. Njihov poklic je bil podedovan ob rojstvu,znanje pa se je prenašalo iz roda v rod. Njihovo urjenje je bilo nepredstavljivo zahtevno in je potekalo več let, 24 ur na dan. Kazen za napake je bila smrt. Tudi ženske so lahko postale ninje. Ženska ninja se je imenovala kunoichi. Opravljale pa so takšne naloge, ki jih moški niso mogli. Razvilo se je veliko šol ninjitsa, ki so se razlikovale predvsem po uporabi pripomočkov in tehnik. Najbolj značilen pripomoček je njihova črna obleka in obutev, ki je služila predvsem za neslišno in nevidno delovanje v temi. Za uspeh njihovih akcij pa je zasluženo predvsem njihovo vsesplošno znanje. Obvladanje borilnih veščin ni bilo dovolj. Bili so mojstri preobleke, poznali so medicino in različne strupe, različna orožja, preden so šli v akcijo so preučili teren in ljudi… Ironično je, da je mir in ne vojna, prinesel propad klanov ninj na japonskem. Novi Shogun (vladar) je prinesel mir in red med ljudi. Usluge ninj so bile vse manj potrebne. Svoje znanje so začeli opuščati in začeli živeti kot navadni ljudje.


Karate izvira iz Okinawe in dobeseden prevod pomeni »prazna roka«, borba brez orožja. Originalen namen karateja je z enim udarcem onesposobiti oz. ubiti nasprotnika. Takšen način se ohranjajo tudi danes. Na tekmovanjih poizkušajo sodniki oceniti idealno tehniko in je točkujejo kot ippon. Ippon v karateju pomeni udarec, ki privede do smrti. Seveda pa se tehnika oceni na podlagi natančnosti in hitrosti izvedbe udarca.

Menijo, da je karate začel nastajati na severu Kitajske. Shaolini zaradi svojih verskih prepričanj niso smeli nositi orožja. Tako so razvili način samoobrambe, ki jih je varoval pred nepridipravi. Ta stil se je imenoval kung fu. Kung fu je prišel tudi do Okinawe, kjer ga je Gichin Funakoshi izpopolnil, preuredil in poimenoval kot karate. Funakoshija štejejo kot očeta modernega karateja. Na zahod pa ga je razširil mojster kung fuja Bruce Lee preko svojih filmskih uspešnic. Nastalo je veliko šol, ki se razlikujejo po stilih (tradicionalni, moderni in full kontakt karate), vendar princip borilne veščine ostaja enak.


Jigoro Kano, oče juda, se je učil borilnih veščin od ju-jitsu mojstrov. Preučil je nekaj šol ju-jitsa, ovrgel nevarne tehnike in leta 1882 ustanovil svojo šolo, ki jo je poimenoval Kodokan judo. Japonski inštruktorji so ponesli judo na zahod, tam pa se je spremenil v šport in skomercializiral. Judo je postal olimpijski šport in se razvil v najbolj znano borilno veščino.


Jigoro Kano je tudi prvi uvedel mojstrski pas, po njegovem vzoru pa so pasovni sistem prevzele še druge borilne veščine in ga še dodatno razdelale.

 

Aikido je v začetku 20. stoletja razvil mojster Morihei Uyeshiba, ki je tako kot Jigoro Kano preučil veliko stilov ju-jitsa. Aikido temelji na univerzalni energiji, ki jo imenujejo Ki. Vadeči poskušajo svoj Ki uskladiti z nasprotnikovem, namesto da se mu bi opirali. Njihovi prijemi so usmerjeni predvsem na roke. Aikido ne uporablja udarcev, ampak poizkuša napad drugega izrabiti v lastno korist.

 

LITERATURA: